Sedaj, ko pišem tole pismo, lahko počasi že rečem, da kot dijak četrtega letnika Gimnazije Želimlje večino svojih let, ki sem jih preživel na tej šoli, že gledam v vzvratnem ogledalu. »Kako so že daleč.«, si rečem, ko opazujem spomine iz prvega letnika. Takrat sem se kot dijak znašel v nebogljeni vlogi mladiča, ki je komaj prišel v gnezdo. Za dogodke se mi ni bilo potrebno truditi, saj so bili že pripravljeni. Zmeraj sem bil tisti, ki je prišel užival in odšel – zmeraj sem bil tisti, ki je prejemal in zdelo se mi je, kot da je to vse kar potrebujem. Ko smo se po vseh karantenah končno vrnili v Želimlje so stvari začele postajati drugačne. Prej izjemni dogodki so počasi postajali plehki, zmeraj enaki in enostavno ne več zanimivi. Potreboval sem nekaj več – in to tudi dobil. Vzgojitelji so me (kot vse starejše dijake) vedno bolj vabili k soustvarjanju dogodkov. Le-to je zanesljivo bolj naporno kot zgolj udeležba. To je izziv in velikokrat se ti zdi da zgolj porabljaš energijo za to da bodo drugi uživali. Vendar pa je na to potrebno pogledati iz razdalje. Po uspeli izvedbi ideje. Šele takrat vidiš, da si ves čas ko si imel občutek, da samo daješ, resnično prejemal. In to veliko več kot si daroval. Dobil si izkušnje, znanja, prijateljstva, ter mnogo trenutkov smeha.
Velikokrat nam je težko dajati. Darovanje namreč, je dejanje, ki od človeka zahteva samoaktivnost, ki pri prejemanju ni potrebna. Darovanje je zato daleč od lahkega, še posebej če od le-tega ne vidimo takojšnje koristi. Moramo pa se zavedati, da noben dar, ki ima nesebičen namen ne gre v nič. Če se nam ne povrne za časa naših življenj, nam bo stoterno povrnjen v nebesih. Odlično priložnost, da darujemo imamo v postu, ko tudi cerkev predlaga molitev, dobra dela in miloščino. In vsemu trojemu je skupno darovanje. Z darovanjem denarja krepimo svojo nenavezanost na materialne dobrine, ki nas priklepajo v zemeljsko življenje. Z darovanjem časa ali žrtvovanjem za druge se borimo proti svoji sebičnosti, ki nas prepričuje, da ostajamo znotraj sebe. Z molitvijo pa poglabljamo svoj odnos z Bogom. Post torej je odlična priložnost, da postanemo boljše osebe in hkrati osrečujemo druge. V postu pa je pomembno, da se znamo tudi pripraviti na Veliko noč. Načinov priprave je veliko, meni osebno pa so najpomembnejši redni obiski svete spovedi, svete evharistije in osebno razmišljanje, ki nas uvajajo v skrivnost Kristusovega vstajenja. Na Veliko noč se kristjani veselimo Kristusove zmage nad smrtjo, hkrati pa doživljamo neizmerno ljubezen, ki jo ima On do nas, da je za nas in naše grehe nedolžen šel na križ.
Zdi se mi, da večkrat pozabljamo na to, da je Jezus za nas prostovoljno šel na križ in nas s tem odrešil. Pozabljamo, da je sedaj na nas, da to Božjo ljubezen širimo naprej in se drug za drugega žrtvujemo. V tem postu nam vsem skupaj želim, da bi znali dobrobit drugih postavljati pred svojo, ob tem pa ne pozabiti na svoj odnos z Bogom.
*Razmišljanje je pripravil dijak zadnjega letnika Gimnazije Želimlja in doma Janeza Boska