Smo mladi iz SMC Celje in to je stavek, v katerem se najdemo marsikdaj, saj je včasih lažje zapeti kakšno pesem, kot pa nekaj zmoliti. Ker molitve so včasih dolge, včasih dolgočasne, včasih pa moraš biti pri njih zbran. To pa v času, ki od nas zahteva nenehno akcijo in hitre odzive, marsikdaj nismo.
Mladi iz Celja smo se zato odločili, da bomo v sklopu postne akcije svoj delček prispevali s pesmijo. Na znano slovensko, že skoraj ponarodelo melodijo pesmi ansambla Franca Miheliča, Ribnčan, smo sestavili svoje besedilo. Nagovorilo nas je že prvotno besedilo, pa vendar smo mu želeli dodati svoj delček. Zato smo ga malo preoblikovali, nekaj dopisali ter ob njem tudi razmišljali.
In če se vrnemo k petju. Marsikdaj slišimo, da nekdo noče peti, ker nima posluha. Premalokrat pa se poudarja, da lahko poje vsak, saj lahko prav vsak prispeva k temu, da pesem zveni lepo. S svojim glasom vsak doda en košček v mozaik besedila, skupaj pa ustvarimo končno sliko – oziroma v našem primeru lepo pesem.
Podobno kot o petju, slišimo tudi za darovanje za misijone. Da naš prispevek tako ali tako ne more spremeniti ničesar, saj ne glede na to koliko darujemo, ne bo dovolj, ker mi smo tukaj, misijoni pa so tam nekje daleč.
Ja, misijoni, tisti, ob katerih dobimo prvo asociacijo so res tam daleč, v Afriki, nekje v svetu, ki je nam popolnoma nepoznan. Nekje, kjer je življenje popolnoma drugačno. In tam lahko vidimo, da je sreča res v majhnih stvareh. Da iskrico v očeh prižge že najmanjša stvar, takšna, ki je nam popolnoma samoumevna. Pa vendar smo še vedno mnenja in še vedno vztrajamo, da naši majhni prispevki ne morejo spremeniti ničesar.
Marsikdaj pa pri tem pozabljamo, da ne rabimo početi velikih stvari, ne rabimo sami spreminjati sveta. Za sodelovanje pri petju ne potrebujemo popolnega posluha. Za pomoč ne rabimo nakazovati ogromnih vsot denarja. Dovolj je že naš mali prispevek, en majhen kamenček, ki bo skupaj z vsemi ostalimi pomagal ustvariti mozaik.
