Zgodovina salezijanskih misijonov (1/5)
Fotografija: Pristanišče Genove, 14. november 1877
150. obletnica salezijanskih misijonov bo potekala 11. novembra 2025. Menimo, da bi bilo zanimivo ponuditi kratek pregled preteklih dogodkov in začetnih faz tistega, kar je postalo neke vrste salezijanski misijonski ep v Patagoniji. To bomo storili v petih epizodah, pri čemer bomo uporabili neobjavljene vire, ki nam omogočajo popravljanje številnih netočnosti, ki so se zapisale v zgodovino.
Takoj želimo razjasniti sledeče: pogosto se govori in piše, da je don Bosko želel oditi na misijone že kot bogoslovec in mlad duhovnik. Vendar to ni dokumentirano. Res je, da se je kot 17-letni dijak (leta 1834) prijavil za vstop k reformiranim frančiškanom v samostanu Angelov v Chieriju, ki so imeli misijone, a je bila ta prošnja očitno predvsem finančne narave. Deset let kasneje (1844), ko je zapustil “Convitto” v Torinu, je razmišljal o vstopu v Kongregacijo oblatov Device Marije, ki so jim bili ravno zaupani misijoni v Burmi (danes Mjanmar), vendar pa je misijonsko poslanstvo, za katero je morda celo študiral nekatere tuje jezike, bilo le ena od možnosti apostolata, ki so se mu ponujale. V obeh primerih je don Bosko takoj sledil nasvetu: najprej Fr Comolla, da vstopi v škofijski semenišče, nato pa Fr Cafassa, da se posveti mladim v Torinu. Tudi v dveh desetletjih med letoma 1850 in 1870, ko je bil zaposlen z načrtovanjem prihodnosti svojih “oratorijev”, pravno ureditvijo nastajajoče salezijanske družbe ter duhovno in pedagoško vzgojo prvih salezijancev in mladih iz svojega oratorija, ni mogel uresničevati nobenih osebnih misijonskih teženj ali želja svojih “sinov”. Ni niti najmanjšega dokaza, da bi on ali salezijanci načrtovali odhod v Patagonijo, četudi to pogosto zasledimo v zapisih ali na spletu.
Krepitev misijonske zavesti
To pa ne pomeni, da Don Bosko ni bil občutljiv za misijonsko poslanstvo. Čeprav so bile te misli v letih njegovega duhovniškega oblikovanja in zgodnjega duhovništva zgolj bežne in nejasne, so se sčasoma močno okrepile. Branje Letopisov širitve vere (Annali della Propagazione della Fede) mu je omogočilo vpogled v misijonski svet, iz njih je črpal dogodke za svoje knjige ter občudoval papeža Gregorja XVI., ki je spodbujal širjenje evangelija do skrajnih meja sveta in potrjeval nove redovne ustanove z misijonskimi cilji. Pomemben vpliv je nanj lahko imel kanonik G. Ortalda, ki je bil 30 let (1851–1880) direktor škofijskega sveta Združenja za širjenje vere in pobudnik “apostolskih šol” (neke vrste mlajšega semenišča za misijonske poklice). DDecembra 1857 je prav tako sprožil projekt predstavitve v podporo katoliškim misijonom, ki so bili zaupani šesto sardinskim misijonarjem.
Misijonsko zanimanje je v njem naraslo tudi leta 1862 ob slovesni kanonizaciji 26 japonskih prvih mučencev v Rimu in leta 1867 ob beatifikaciji več kot dvesto japonskih mučencev, ki je bila s slovesnostjo obeležena tudi v Valdoccu. Prav tako se je med svojimi daljšimi bivanjih v papeškem mestu v letih 1867, 1869 in 1870 seznanil z drugimi lokalnimi misijonskimi pobudami, kot je bila ustanovitev Papeškega semenišča svetih apostolov Petra in Pavla za tuje misijone.
Piemont, kjer je bilo skoraj 50 % vseh italijanskih misijonarjev (1500, med njimi 39 škofov), je bil v tem pogledu v ospredju. Med obiskom Torina novembra 1859 je apostolski vikar Hupeja, frančiškan Luigi Celestino Spelta, sicer ni obiskal oratorija, je pa to storil Fr Daniele Comboni decembra 1864. Svoj “Načrt za preporod Afrike”, ki je predvideval evangelizacijo Afrike po Afričanih, je objavil prav v Torinu. Don Bosko je z njim izmenjal ideje. Leta 1869 je Comboni neuspešno poskusil Don Boska pridobiti za svoj projekt, naslednje leto pa ga je povabil, naj pošlje duhovnike in laike za vodenje zavoda v Kairu, s čimer bi se pripravili na misijone v Afriki. Comboni je celo načrtoval, da bi salezijancem zaupal apostolski vikariat. A v Valdoccu so se namesto tega odločili za sprejemanje fantov, ki bi jih vzgajali za misijone. Skupina Alžircev, ki jih je priporočil nadškof Charles Martial Lavigerie, je imela tam težave, zato so jih poslali v Nico. Don Bosko je leta 1869 prejel tudi prošnjo istega nadškofa, naj salezijanci pomagajo sirotišnici v Alžiru v času krize, vendar ni bila uslišana. Podobno je bilo s prošnjo misijonarja Giovannija Bettazzija, naj salezijanci prevzamejo vodenje inštituta za umetnost in obrt ter malega semenišča v škofiji Savannah (Georgia, ZDA) – projekt je bil odložen od leta 1868.
Don Bosko ni želel izgubiti svoje popolne svobode delovanja, ki bi bila morda ogrožena s prejetimi ponudbami, še manj pa je bil pripravljen opustiti svoje posebno poslanstvo med mladimi. Do leta 1870, čeprav je bil teoretično naklonjen misijonom, se je posvečal drugim projektom na nacionalni ravni.
Štiri leta neuresničenih prošenj (1870–1874)
Misijonska tematika je bila med pomembnimi vprašanji Prvega vatikanskega koncila (1868–1870). Čeprav dokument Super Missionibus Catholicis ni bil predstavljen na splošni skupščini, je bila don Bosku zaradi prisotnosti 180 škofov iz misijonskih dežel in pozitivnih informacij o salezijanski redovni življenjski praksi dana priložnost za številna srečanja in stike.
27. novembra 1869 je Don Bosko v Torinu sprejel čilsko delegacijo, ki jo je vodil nadškof Santiaga in škof Concepcióna. Leta 1870 ga je obiskal škof D. Barbero, apostolski vikar v Hyderabadu (Indija), ki ga je že poznal, in ga povprašal o sestrah za Indijo. Julija istega leta je v Valdocco prišel dominikanski nadškof G. Sadoc Alemany iz San Francisca (ZDA), ki je uspešno zaprosil za salezijance za sirotišnico z obrtno šolo (ki pa nikoli ni bila zgrajena).
V začetku 1870-ih je imel Don Bosko na voljo le malo več kot dve ducat oseb (duhovnikov, klerikov in bratov), tretjina jih je imela začasne zaobljube. Njegovi misijonski projekti so zato ostali predvsem na ravni načrtov, saj so bile jezikovne in kulturne ovire velike, iskanje angleško govorečih kandidatov pa neuspešno.