Končno v Patagoniji! (4/5)

Med letoma 1877 in 1880 je se je salezijansko misijonsko delovanje usmerilo proti Patagoniji. Ko so salezijancem 12. maja 1877 ponudili župnijo v Carhuéju, je don Bosko sanjal o evangelizaciji južnih dežel, vendar je don Cagliero pozival k previdnosti zaradi težav, povezanih s kulturnimi razlikami. Začetni poskusi so se zavlekli, medtem pa je general Roca z vojaško »kampanjo po puščavi« (1879) z vojaško silo preoblikoval razmere v odnosih z domorodnimi ljudstvi. 15. avgusta 1879 je nadškof Aneiros salezijancem zaupal patagonski misijon: »Končno je prišel trenutek, ko vam lahko ponudim misijon v Patagoniji, po katerem vaše srce že dolgo hrepeni.« 15. januarja 1880 se je prva skupina pod vodstvom don Giuseppeja Fagnana odpravila na pot, kar je zaznamovalo začetek salezijanskega epa v južni Argentini.

12. maja 1877 sta don Bosko in don Cagliero začasno opustila misijonske načrte v Aziji: nadškof Buenos Airesa je salezijancem ponudil misijon v Carhuéju (jugovzhodno od Buenos Airesa), območje na meji z različnimi plemeni domorodcev iz obsežne pampaške puščave. Tako so salezijancem prvič prestopili vrata Patagonije. Don Bosko je bil navdušen, don Cagliero pa je opozarjal na previdnost: »Ponavljam pa, da glede Patagonije ne smemo hiteti z hitrostjo elektrike, niti ne smemo tja s parnikom, ker salezijanci še niso pripravljeni na to […] preveč smo obljubljali in premalo smo lahko storili glede Indijancev. Lahko si je zamisliti, težko pa izvesti, in prekratek čas smo tukaj, zato moramo delati z vnemo za ta cilj, vendar brez hrupa, da ne bi vzbudili občudovanja teh ljudi tukaj, ki si želijo, da bi prišli včeraj, da bi osvojili deželo, ki je še ne poznamo in katere jezika ne znamo.«

Ker možnost za misijon v Carmen de Patagones ni bila več na voljo, saj je nadškof župnijo zaupal lazaristu, je salezijancem ostal severnejši misijon v Carhuéju in južnejši v Santa Cruzu. Don Cagliero je spomladi uspel pridobil prevoz po morju, kar bi za šest mesecev odložilo njegov načrtovani povratek v Italijo.

Odločitev, kdo naj prvi vstopi v Patagonijo, je bila prepuščena don Bosku, ki je nameraval to čast ponuditi don Caglieru. Vendar se je don Cagliero, še preden je to izvedel, odločil za vrnitev: »Patagonija me čaka. Tisti iz Doloresa, Carhuéja, Chaca nas prosijo in vsem bom ustregel tako, da pobegnem!« (8. julij 1877). Vrnil se je, da bi se udeležil 1. vrhovnega zbora salezijanske družbe, ki je potekal septembra v Lanzo Torinese. Med drugim je bil vedno član vrhovnega sveta kongregacije, kjer je opravljal pomembno funkcijo generalnega kateheta (bil je tretji v kongregaciji, za don Boskom in don Ruom).

Leto 1877 se je zaključilo s tretjo odpravo 26 misijonarjev pod vodstvom don Giacoma Costamagna in z novo don Boskovo prošnjo Svetemu sedežu za ustanovitev prefekture v Carhuéju in vikariata v Santa Cruzu. V resnici pa je bila neposredna evangelizacija s strani salezijancev v celem letu omejena le na obrobje mesta s kratkotrajnimi poskusi don Cagliera in klerika Evasia Rabagliatija v italijanski koloniji v Villa Libertad blizu Entre Ríosa (april 1877) na meji s škofijo Paranà, ter nekaj izletov v salezijanski tabor v San Nicolás de los Arroyos.

Uresničitev sanj (1880)

Maja 1878 sta don Costamagna in klerik Rabagliati prvič poskusila doseči Carhué, vendar jima je spodletelo zaradi nevihte (potovala sta po morju). Medtem si je don Bosko še vedno prizadeval za novim prefektom Propagande Fide, kardinalom Giovannijem Simeonijem, in predlagal vikariat ali prefekturo s sedežem v Carmenu, kot je predlagal sam don Fagnano, ki je menil, da je Carmen dobra strateška točka za dosego domorodcev.

Naslednje leto (1879), ravno ko se je načrt za vstop salezijancev v Paragvaj uresničeval, so se jim vrata Patagonije končno odprla. Aprila je namreč general Roca začel znamenito »kampanjo po puščavi« z namenom, da bi si podredil Indijance in si zagotovil notranjo varnost, tako da jih je potisnil onkraj rek Río Negro in Neuquén. To je bil »smrtni udarec«, ki so ga domorodci doživeli po številnih pokolih prejšnjega leta.

Generalni vikar Buenos Airesa, monsignor Espinosa, se je kot kaplan pridružil argentinski vojski, ki je štela šest tisoč mož in se odpravljala na t. i. »kampanjo po puščavi«. S seboj je vzel tudi argentinskega klerika Luigija Botto in salezijanca patra Giacoma Costamagno. Čeprav je bil Costamagna navdušen nad možnostjo, da se približa domorodnim skupnostim v Patagoniji, je hitro spoznal, da je njihova prisotnost v vojaški odpravi zelo sporna – kot misijonarji naj bi širili vero in sočutje, zdaj pa so postali del vojaške operacije, ki je temeljila na nasilju in zatiranju. O tej dilemi je takoj obvestil don Boska, saj ga je njihova vloga močno vznemirila. Vendar druge poti preprosto ni bilo – edino sodelovanje z vojsko jim je omogočilo vstop v regijo, ki je bila sicer povsem zaprta za misijonsko delo. In res, kmalu zatem, ko je argentinska vlada zaprosila nadškofa, naj ustanovi nekaj misijonov na bregovih Río Negra in širše v Patagoniji, so se vsi najprej spomnili prav na salezijance.

Salezijanci so vlado zaprosili za desetletno koncesijo nad določenim ozemljem, ki bi ga sami upravljali. Na tem območju so želeli zgraditi nujno potrebne stavbe za redukcijo (organizirano misijonsko naselje za domorodce), pri čemer bi gradbeni material plačala država, fizično delo pa bi opravili domorodci. Na ta način bi avtohtoni prebivalci ostali ločeni od »pokvarjenih in razvratnih« krščanskih naseljencev, misijonarji pa bi tam lahko postavili Kristusov križ in argentinsko zastavo. A salezijanski inšpektor don Francesco Bodrato ni želel sam sprejeti tako pomembne odločitve, don Lasagna pa mu je maja svetoval proti temu, saj je bila Avellanedova vlada, ki je verska vprašanja je bolj ali manj ignorirala, tik pred iztekom mandata. Zato je bilo bolje, da salezijanci ohranijo svojo neodvisnost in svobodo delovanja.

Dne 15. avgusta 1879 je monsignor Aneiros don Bosku uradno ponudil patagonski misijon: »Končno je napočil trenutek, ko vam lahko ponudim patagonski misijon, po katerem vaše srce tako dolgo hrepeni – skrb za duše med Patagonci, ki lahko služi kot središče celotnega misijona.«

Don Bosko je ponudbo takoj in z veseljem sprejel, čeprav še vedno ni pridobil želenega dovoljenja za ustanovitev cerkvenih upravnih enot, neodvisnih od nadškofije Buenos Aires – temu je krajevni škof redno nasprotoval.

Odhod

Skupina misijonarjev se je na pot v težko pričakovano Patagonijo podala 15. januarja 1880. Skupino je vodil don Giuseppe Fagnano, direktor misijona in župnik v Carmenu de Patagones (kjer se je lazarist umaknil), v njej pa sobili še:

dva duhovnika – eden od njiju je prevzel župnijo v Viedmi, na drugem bregu reke Río Negro
en laiški salezijanec (brat) in
štiri sestre.

Decembra se jim je pridružil še don Dominik Milanesio, nekaj mesecev pozneje pa tudi don Joseph Beauvoir z enim novincem. S tem se je začel salezijanski misijonski ep v Patagoniji.

Končno v Patagoniji! (4/5)

Vir: Salesian Bulletin OnLine