Če mora Patagonija počakati … pojdimo v Azijo (3/5)
Širitev salezijanskih misijonarjev v Argentini v drugi polovici 19. stoletja je potekala v državi, ki je bila odprta za tuji kapital in zaznamovana z intenzivnim priseljevanjem iz Italije. Zakonodajne reforme in pomanjkanje šol so pozitivno prispevalo k don Boskovim in don Caglieraovim vzgojnim projektom, toda kmalu se je izkazalo, da je vse skupaj bolj zapleteno, kot so si predstavljali v Evropi. Nestabilno politično ozadje in nacionalizem, sovražen Cerkvi, sta se prepletala z antiklerikalnimi in protestantskimi napetostmi. Poleg tega je bila tu še dramatična situacija staroselcev, ki so jih z vojaško silo potiskali proti jugu. Bogato dopisovanje med obema verskima osebnostma razkriva, kako sta morala prilagajati svoje cilje in strategije v soočenju z novimi družbenimi in verskimi izzivi, ob tem pa ohranjati željo po širitvi misijona tudi v Azijo.
S pravnim pooblastilom za misijon, ki so ga prejeli od papeža, s podeljenim nazivom in duhovnimi pooblastili apostolskih misijonarjev s strani Kongregacije za evangelizacijo narodov ter z don Boskovim pismom nadškofu v Buenos Airesu, je deset misijonarjev po enomesečni plovbi prek Atlantskega oceana sredi decembra 1875 prispelo v Argentino – ogromno državo z nekaj manj kot dvema milijonoma prebivalcev (štiri milijone leta 1895, osem milijonov leta 1914). Misijonarji so komaj poznali jezik, geografijo in zgodovino območja.
Sprejeli so jih civilni predstavniki oblasti, domači duhovniki in dobrotniki, prvih nekaj mesecev pa je bilo dobrih. Gospodarske razmere v državi so bile ugodne zaradi velikih naložb tujega kapitala, socialne pa zaradi zakonodajnega odpiranja priseljevanju (1875), zlasti iz Italije: 100.000 priseljencev, od tega 30.000 samo v Buenos Airesu. Ugodne so bile tudi vzgojno-izobraževalne razmere zaradi novega zakona o svobodi izobraževanja (1876) in pomanjkanja šol za »revne in zapuščene otroke«, katerim so se želeli posvetiti salezijanci.
Težave pa so nastopile na verskem področju – zaradi močne prisotnosti antiklerikalcev, prostozidarjev, sovražno nastrojenih liberalcev ter angleških (valižanskih) protestantov v nekaterih regijah – pa tudi zaradi preprostega verskega duha mnogih domačih in priseljenih duhovnikov. Podobno na političnem področju, zaradi stalne nevarnosti politične, gospodarske in trgovinske nestabilnosti, nacionalizma, sovražnega katoliški Cerkvi in občutljivega za vsak tuj vpliv, ter zaradi nerešenega vprašanja staroselcev v Pampah in Patagoniji. Nenehno širjenje južne meje jih je sililo vedno bolj proti jugu in gorovja Andov, če jih niso celo fizično uničevali ali zasužnjevali. Don Cagliero, vodja odprave, je to takoj prepoznal. Dva meseca po pristanku je zapisal: »Indijanci so obupani zaradi državne vlade. Oboroženi z remingtonkami jemljejo moške, ženske, otroke, konje in ovce za ujetnike […] moliti moramo k Bogu, da jim pošlje misijonarje, da jih reši smrti duše in telesa.«
Od utopije sanj k realnosti položaja
V letih 1876–1877 se je med don Boskom in don Caglierom razvilo neke vrste dopisovalno posvetovanje na daljavo: v manj kot dvajsetih mesecih je kar 62 njunih pisem prečkalo Atlantik. Oče Cagliero, ki je bil na terenu, se je trudil držati don Boskovih navodil, ki jih je oblikoval na podlagi pomanjkljivih informacij in svojih ne vedno lahko razložljivih navdihov od zgoraj. Don Bosko pa se je od vodje na terenu začel zavedati, kako zelo drugačna je bila argentinska stvarnost od tiste, ki si jo je predstavljal v Italiji. Operativni načrt, oblikovan v Torinu, je bil sicer v ciljih in splošni strategiji še smiseln, vendar pa ni ustrezal predhodno začrtanim geografskim, časovnim in antropološkim koordinatam. Don Cagliero se je tega zavedal, don Bosko pa je medtem neutrudno nadaljeval s širjenjem misijonskih obzorij.
Tako je 27. aprila 1876 Caglieru sporočil, da je sprejel apostolski vikariat v Indiji – zavrnil je druga dva predloga Svetega sedeža v Avstraliji in na Kitajskem – ter da ga bo zaupal prav njemu, s tem pa pustil misije v Patagoniji drugim. A že dva tedna pozneje je don Bosko v Rimu zaprosil za ustanovitev vikariata za Pampe in Patagonijo, ki ju je, zmotno, imel za terra nullius (zemljo brez lastništva) tako v civilnem kot cerkvenem smislu. To je ponovil avgusta istega leta z lastnoročnim podpisom pod dolg rokopis Patagonija in avstralske dežele ameriške celine, ki ga je napisal skupaj z Giuliem Barberisom. Zaplete je še poglobil dogovor argentinske in čilske vlade o pridobitvi ozemelj, poseljenih s staroselci, ki jih je civilna oblast v Buenos Airesu razdelila v štiri gubernije, medtem ko jih je nadškof Buenos Airesa povsem upravičeno štel pod svojo upravo.
Toda siloviti vladni boji proti staroselcem (september 1876) so povzročili, da so salezijanske sanje »V Patagonijo, v Patagonijo. Bog to hoče!« za zdaj ostale le sanje.
»Poindijančeni« Italijani
Medtem je oktobra 1876 nadškof predlagal salezijanskim misijonarjem (»bolj poindijančenim kot so sami Indijanci, kar zadeva običaje in vero« kot je zapisal don Cagliero), da prevzamejo župnijo La Boca v Buenos Airesu, da bi služili tisočim Italijanom. Ponudbo so sprejeli. V prvem letu v Argentini so namreč že utrdili svoj položaj v prestolnici: z uradnim nakupom kapele Mater Misericordiae v središču mesta, z vzpostavitvijo prazničnih oratorijev za Italijane na treh koncih mesta, z zavodom za »umetnost in obrt« in cerkvijo sv. Karla na zahodu mesta, kjer so bili od maja 1877 do marca 1878, ko so se preselili v Almagro, in nato še z župnijo La Boca na jugu, kjer so vzpostavljali oratorij. Načrtovali so tudi noviciat, medtem ko so čakali na prihod hčera Marije Pomočnice, pa tudi hospic in internat v Montevideu v Urugvaju.
Konec leta 1876 se je bil don Cagliero pripravljen vrniti v Italijo, saj se je zdel vstop v pokrajino Chubut in ustanovitev kolonije v Santa Cruzu (v skrajnem jugu celine) nenehno odlašana zaradi vlade, ki je misijonarjem postavljala ovire in ki je glede staroselcev »želela njihovo uničenje kot pa, da bi jih naselila v misijonska naselja«.
Toda z januarskim prihodom druge odprave, tokrat z 22 misijonarji, je don Cagliero samostojno načrtoval odpravo v Carmen de Patagones, ob reki Río Negro, v soglasju z nadškofom. Don Bosko je istočasno januarja predlagal Svetemu sedežu, naj ustanovi tri apostolske vikariate (Carmen de Patagones, Santa Cruz, Punta Arenas) ali vsaj enega v Carmen de Patagones, pri čemer se je leta 1878 zavezal, da bo sprejel vikariat v indijskem Mangalorju z don Caglierom kot vikarjem. Ne le to – 13. februarja 1878 je z izjemnim pogumom izjavil, da je pripravljen sprejeti tudi apostolski vikariat Cejlona (današnje Šrilanke), raje kot tistega v Avstraliji. Skratka, don Bosku Latinska Amerika ni zadostovala. Sanjal je, da bi svoje misijonarje poslal še v Azijo.