Odpravljamo se na misijone … z zaupanjem v sanje (2/5)

Don Boskove misijonske sanje, četudi niso vsebovale načrta prihodnjih dogodkov, so v salezijanskem svetu zvenele kot prerokbe.

Veliko so k don Boskovi pozornosti do misijonskega vprašanja prispevale misijonske sanje iz let 1870–1871, še posebej pa tiste iz osemdesetih let 19. stoletja. Čeprav je leta 1885 msgr. Giovanni Cagliera opozarjal, naj ne dajemo prevelike teže sanjam, razen če imajo moralno vrednost, je isti Cagliero, ki je vodil prvo misijonsko odpravo (1875) in postal kasneje kardinal, sanje razumel kot preproste ideale, ki jih je treba zasledovati. Drugi salezijanci, med njimi predvsem don Giacomo Costamagna, misijonar tretje odprave (1877), kasnejši inšpektor in škof, jih je jemal kot skoraj obvezen vodnik, zaradi česar je od don Boskovega tajnika, don Giovannija Battista Lemoyna, celo zahtevali posodobitve. Tudi don Giuseppe Fagnano, eden prvih misijonarjev in bodoči apostolski prefekt, jih je dojemal kot željo celotne kongregacije, ki bi se morala počutiti odgovorno, da jih uresniči. Don Luigi Lasagna, ki je odšel z drugo odpravo leta 1876 in postal kasneje škof, pa jih je dojemal kot ključ za razumevanje prihodnosti salezijanskih misijonov. Don Alberto Maria De Agostini se je po sledi don Boskovih sanj v prvi polovici 20. stoletja osebno podal na nevarne in številne odprave v južno Ameriko.

Ne glede na to, kako jih danes razlagamo, ostaja dejstvo, da so Don Boskove misijonske sanje v salezijanskem svetu delovale kot preroške. Ker so bile brez simbolov in prisopodob, a polne konkretnih antropoloških, geografskih, gospodarskih in okoljskih podrobnosti (govori se o predorih, vlakih, letalih …), so postale spodbuda za dejavno delovanje. In ker so se številne stvari pozneje tudi uresničile, so sanje postale pravo usmerjevalno orodje in program misijonskega delovanja za salezijansko družbo.

Poklicanost (1875): načrt, ki se je hitro preoblikoval

V 70. letih 19. stoletja so v Latinski Ameriki potekali veliki misijonski poskusi evangelizacije kljub napetostim med Cerkvijo in liberalnimi državami. Vzpostavljen je bil kontakt s konzulom Argentine v Savoni, Giovannijem Battisto Gazzolom, in don Bosko se je decembra 1874 ponudil, da zagotovi duhovnike za cerkev usmiljenja (iglesia de la Misericordia) v Buenos Airesu, kar je želel tamkajšnji generalni vikar msgr. Mariano Antonio Espinosa. Don Bosko je sprejel je tudi pobudo komisije, ki si je prizadevala za odprtje zavoda v San Nicolás de los Arroyos, 240 km severozahodno od argentinske prestolnice.

Čeprav je bila glavna naloga salezijanske družbe, ki je vključevala tudi Hčere Marije Pomočnice, vzgoja revne mladine (prek verouka, šol, zavodov, oratorijev), ni izključevala širšega dušnopastirskega delovanja. Tako konec leta 1874 don Bosko ni obljubljal ničesar več, kot to, kar so salezijanci že počeli v Italiji. Navsezadnje v Salezijanskih konstitucijah, dokončno potrjenih aprila istega leta ni bilo nobene omembe misijonov.

A spremembe so sledile dokaj hitro. 28. januarja 1875 je don Bosko najprej nagovoril ravnatelje, nato naslednji dan še celotno skupnost v Valdoccu (tudi fante) in oznanil, da so sprejeli zgoraj omenjeni prošnji iz Argentine. Dejal je celo, da so “južnoameriške misijone” (čeprav jih v tej obliki nihče ni izrecno predlagal) sprejeli pod zahtevanimi pogoji, edino, kar manjka, je bila še papeževa potrditev. Z mojstrsko potezo je don Bosko mladim in sobratom predstavil navdušujoč misijonski projekt, za katerega je trdil, da ga je odobril Pij IX.

Priprave na odpravo so se začele takoj. Že 5. februarja je v okrožnici povabil sobrate, naj se prostovoljno javijo za misijone, kjer bodo (razen v nekaterih civiliziranih območjih) delovali med “divjimi ljudstvi, raztresenimi po neizmernih prostranstvih”. Čeprav je bila Patagonija opisana kot dežela iz don Boskovih prvih misijonskih sanj – kjer so kruti divjaki ubijali misijonarje, a so salezijance sprejeli z odprtimi rokami – je bila njegova misijonska vizija evangelizacije za “divjake” precej širša od konkretnih prošenj iz Argentine. Nadškof msgr. Federico Aneiros iz Buenos Airesa se te vizije zagotovo ni zavedal.

Don Bosko se je vseeno dobro odločno. 31. avgusta je kardinalu Alessandru Franchiju, prefektu Kongregacije za širjenje vere (Propaganda Fide), pisno sporočil, da prevzema vodenje zavoda v San Nicolásu kot bazo za misijone in zaprosil za duhovne pristojnosti, ki se v takih primerih običajno podeljujejo. Dobil je nekaj dovoljenj, ne pa tudi pričakovane finančne pomoči, saj Argentina ni sodila pod Propagando Fide – imela je namreč že enega nadškofa in štiri škofe in tako ni bila formalno obravnavana kot “misijonsko ozemlje”. In Patagonija? KAj pa Ognjena zemlja? Desettisoče staroselcev, ki so živeli tisoče kilometrov stran “na koncu sveta” bi ostali brez vsakršne misijonske navzočnosti ?

11. novembra 1875 na slovesnosti v baziliki Marije Pomočnice v Valdoccu je don Bosko v poslovilnem govoru misijonarjem poudaril odrešenjsko poslanstvo Cerkve, pomanjkanje duhovnikov v Argentini, žrtev družin misijonarjev in pomen oznanjevanja evangelija med “velikimi hordami divjakov” na Pampah in v Patagoniji, območjih “okoli civiliziranega dela”, kamor še ni prišlo ne krščanstvo, ne civilizacija, ne trgovina, niti ni tam še stopila evropska noga.

Dvojni cilj prve odprave: pastoralno delo italijanskih misijonarjev in plantatio ecclesiae (zasaditev Cerkve) v Patagoniji. Zanimivo pa je, da don Bosko ni omenil konkretnih lokacij, o katerih se je dogovoril z argentinsko stranjo.

Že aprila 1876 je v pismu don Caglieru vztrajal: »Naš cilj je poskusiti vstop v Patagonijo … z izhodišči v bližini divjaških plemen, kjer bomo postavljali kolegije in zavode.« Še 1. avgusta mu je pisal: »Na splošno vedno imej v mislih, da Bog želi, da se trudimo za prebivalce Pamp in Patagonije ter za revne in zapuščene otroke.«

Spomnimo se don Boskovi opomini misijonarjem

Ko je v Genovi desetim misijonarjem – med njimi petim duhovnikom – izročil duhovna navodila, jim je zaupal teh 20 spominov:

1. Iščite duše, ne denarja, ne časti, ne nazivov.

2. Bodite ljubeznivi in izredno vljudni z vsemi, a se izogibajte pogovorom in domačnosti z osebami drugega spola ali sumljivega vedenja.

3. Obiskujte le iz nuje ali ljubezni.

4. Kosila sprejemajte le v skrajni sili – in takrat pojdite v paru.

5. Posebno skrb namenjajte bolnim, otrokom, starejšim in revnim – prejeli boste Božji blagoslov in naklonjenost ljudi.

6. Spoštujte vse civilne, cerkvene, občinske in državne oblasti.

7. Ob srečanju z avtoriteto jo pozdravite spoštljivo.

8. Enako storite s cerkvenimi osebami in redovniki.

9. Izogibajte se brezdelju in prepiranju. Bodite zmerni v jedi, pijači in počitku.

10. Spoštujte druge redove, o njih vedno govorite dobro – tako si pridobite spoštovanje in širite dobro ime kongregacije.

11. Skrbite za zdravje – delajte, a v mejah svojih moči.

12. Naj svet vidi, da ste revni v obleki, hrani in bivališču – in boste bogati pri Bogu in v srcih ljudi.

13. Med seboj se imejte radi, svetujte si, opominjajte se, brez zavisti in zamer – dobro enega naj bo dobro vseh, trpljenje enega naj bo trpljenje vseh.

14. Držite se pravil in ne pozabite mesečnega duhovnega pregleda.

15. Vsako jutro priporočite Bogu delo dneva – zlasti spovedi, pouk, verouk in pridige.

16. Vedno spodbujajte pobožnost do Marije Pomočnice in do Jezusa v evharistiji.

17. Mladim priporočajte pogosto spoved in obhajilo.

18. Za spodbujanje duhovnih poklicev učite: 1. ljubezen do čistosti, 2. odpor do nasprotnih nagnjenj, 3. izogibanje slabi družbi, 4. pogosto obhajilo, 5. ljubeznivost in dobrohotnost.

19. V spornih primerih naj se sliši obe strani.

20. V naporih in trpljenju nikdar ne pozabite: v nebesih nas čaka velika nagrada.

Amen.

Vir: donbosco.press