Ob deseti obletnici izida papeževe okrožnice Laudato Si’ je v ponedeljek, 7. aprila, na gradu Rakovnik potekala okrogla miza z naslovom Čiščenje srca in narave. Dogodek sta organizirala Fundacija don Bosko in Mladinski ceh. Zbrani so razmišljali o integralni ekologiji in iskali odgovore na vprašanja, kako kot posamezniki in družba odgovarjamo na klic k varovanju stvarstva, ter kakšna pot nas čaka v prihodnosti.
V pogovoru so sodelovali Roman Globokar, teolog in predavatelj na Teološki fakulteti, ki je doktoriral s področja ekološke etike, Miha Curk, asistent na Biotehniški fakulteti in kmet, ki se na svoji kmetiji Zeleni pašnik ukvarja z regenerativnim kmetijstvom, ter Ema Otavnik, okoljska aktivistka, soustanoviteljica gibanja Mladi za podnebno pravičnost in sodelavka društva Ekologi brez meja.
Ekološka zavest danes – dovolj besed, premalo dejanj?
Deset let po izidu okrožnice Laudato Si’ se gostje strinjajo, da je v slovenski družbi opazen porast okoljske zavesti. Več se govori o okoljskih izzivih, povečalo se je zanimanje za obnovljive vire energije in trajnostne prakse. Kljub temu pa konkretna dejanja pogosto zaostajajo. Ema Otavnik opozarja, da ostaja ena izmed ključnih težav nenehno naraščanje toplogrednih plinov, kar kaže na to, da se sistemske spremembe še niso zgodile v zadostni meri.
Roman Globokar je poudaril, da je Laudato Si’ prinesla pomemben premik v razumevanju vloge kristjana – narava ni več pojmovana kot vir, ki ga lahko prosto izkoriščamo, ampak kot Božje stvarstvo, za katero smo odgovorni. Gre za klic k notranjemu spreobrnjenju in spremembi odnosa – k pogledu, ki presega le pragmatično skrb za okolje.
Miha Curk je s praktičnega vidika opozoril, da je vrzel med zavedanjem in dejanji še posebej očitna v kmetijstvu. Prakse, ki temeljijo na izčrpavanju zemlje, so še vedno prevladujoče. V regenerativnem kmetijstvu, ki ga sam razvija, vidi možnost, kako zemljo ne le ohranjati, ampak jo tudi zdraviti. Tak pristop povezuje okoljsko, socialno in ekonomsko dimenzijo – in je po njegovem mnenju smer, ki bi jo morali kot družba podpirati.
Človek in stvarstvo – ločena ali povezana?
Sklop o odnosu človeka do narave je odprl globlja vprašanja identitete in pripadnosti. Ema Otavnik je opozorila, da se človek pogosto postavlja ločeno od narave – kot da gre za nekaj zunanjega, ločenega od nas. Tak pogled spodbuja brezbrižnost. Meni, da bi morali otroke že zelo zgodaj učiti stika z naravo – denimo skozi vrtnarjenje – da bi razvili spoštovanje do okolja in razumevanje, kako naravni procesi delujejo.
Curk je to razmišljanje nadgradil z razmišljanjem, da bi bilo treba kmetijstvo usmeriti v smer, kjer ne gre le za ohranjanje narave, temveč za njeno obnavljanje – to je nekaj, kar uresničuje v praksi regenerativnega kmetovanja. Poudaril je pomen aktivnega odnosa do zemlje in pomembnost povezovanja znanja in prakse.
Globokar je v tem kontekstu spregovoril o moči čudenja nad stvarstvom, za kar so še posebej otroci zelo dojemljivi. Ravno ta sposobnost – da se narave ne le bojimo ali jo izkoriščamo, temveč jo opazujemo, se nad njo čudimo – je temeljna za oblikovanje notranjega odnosa, ki vodi k trajnejšim spremembam.
Vloga Cerkve pri okoljskih vprašanjih
Globokar je izpostavil, da gre pri pogosto navzočem razkolu med krščanskim naukom in zelenimi ideologijami za umetno nasprotje, ki je povsem nelogično. Cerkev človeka kliče k varovanju življenja v najširšem smislu – in to vključuje tudi odgovoren odnos do narave kot dela Božjega stvarstva.
Miha Curk je opozoril, da slovenski kmet, ki je pogosto kristjan, še vedno običajno gleda na zemljo zgolj kot na vir, ki mu je na razpolago, da iz njega jemlje. Zakaj kmetje težko spremenijo svoje delovanje, je zagotovo večplastno vprašanje, Cerkev pa ima tukaj priložnost, da s svojo moralno avtoriteto spodbuja drugačen pogled, ki temelji na hvaležnosti in spoštovanju.
Otavnikova dodaja, da Cerkev danes sicer težko dosega mlade, a hkrati poudarila, da je njen vpliv na obstoječe vernike močan, kar bi se lahko izkoristilo tudi pri okoljskih tematikah.
Trajnost – razkošje ali dolžnost?
Pogovor je naslovil tudi izziv dostopnosti trajnostnega načina življenja. Ema Otavnik in Miha Curk se strinjata, da si nekateri trajnostnih praks ne morejo privoščiti – ne zaradi pomanjkanja volje, temveč zaradi sistemskih ekonomskih ovir. A hkrati Otavnikova poudarja, da je veliko sprememb mogočih že znotraj obstoječega vsakdana, če si jih postavimo kot prioriteto. Curk je izpostavil pomen podpore kmetijstvu, ki deluje v skladu z okoljem. Hrana iz regenerativnega kmetijstva je lahko dostopna, vendar potrebuje podporno okolje – tako s strani države kot potrošnikov.
Globokar je dodal, da gre pri trajnosti pogosto za vprašanje kulture in vzgoje. Če želimo, da trajnost postane pravilo, ne izjema, jo moramo umestiti v temelje našega razumevanja dobrega življenja. Cerkev ima pri tem lahko pomembno vlogo – ne le s pridiganjem, ampak z oblikovanjem konkretnih skupnostnih praks.
Ekologija in demografija
V drugem delu dogodka se je razprava ob razmišljanju iz vrst občinstva usmerila k nekoliko manj običajni temi – demografski zimi in vprašanju, ali je danes z ekološkega vidika bolj “odgovorno” imeti psa kot otroka.
Po mnenju Romana Globokarja je težavno, če psa ali hišnega ljubljenčka postavimo na mesto, ki naj bi ga v življenju zavzemali odnosi z drugimi ljudmi. To pa odpira tudi vprašanje, kako danes iščemo bližino, pripadnost in smisel. Miha Curk je izpostavil pomanjkanje upanja kot pomemben dejavnik, zaradi katerega se mnogi mladi danes ne odločajo za družino. Negotovost in strah glede družbene, ekološke in ekonomske prihodnosti ljudi včasih odvrača od tega, da se odločijo za potomce, s čimer se strinja tudi Ema Otavnik in dodaja, da vprašanje ne sme biti usmerjeno v število ljudi, temveč v način življenja. Na svetu je dovolj hrane, vode in virov, težava je le nepravična porazdelitev. Bolj kot število otrok, ki jih imamo, je ključno, kako vzgajamo prihodnje generacije.
Pogled naprej
V zaključku so gostje poudarili, da se spremembe ne začnejo pri zakonih, ampak pri človeku samem. Če želimo drugačno družbo, moramo najprej spremeniti način, kako gledamo na svet, nase in drug na drugega.
Okrogla miza se je po končnem aplavzu prelevila v sproščene pogovore, ki so trajali še dolgo po uradnem zaključku. Udeleženci so se z gostitelji in gosti povezali tudi osebno, izmenjali kontakte in zamisli za nadaljnje sodelovanje.
Dogodek je ponudil več kot razmislek – postal je prostor srečanja ljudi, ki prihajajo z različnih koncev, a jih povezuje skupna skrb za prihodnost in stvarstvo, ki nam je bilo zaupano.
