Korenine katolicizma poudarjajo našo medsebojno povezanost in soodvisnost z ostalim stvarstvom. Naravo vidimo kot obilno darilo, ki nam ga je dal Bog. Ob tem nam je bilo ljudem dodeljeno njeno skrbništvo z željo, da zaščitimo njegovo stvarstvo. Za razliko od drugih živih bitij pa imamo ljudje vest in sposobnost zaznavanja svojih dejanj.
Na zemlji pa ne bivamo le ljudje. Zemljo si delimo z najmanjšimi glivami, z vrabci, z vsemi brenčečimi živalmi in divjimi zvermi. Tudi oni imajo enako pravico do življenja v svojih vrstah, rasti in razmnoževanja. Tudi oni so solastniki gozdov – ravno toliko kot mi. Zemlja pa ob enem pripada plemenskim in avtohtonim skupnostim, ki že generacije živijo in ohranjajo svojo domovino.
Poslanstvo katoliške cerkve je bilo vedno služiti revnim in ustvarjati enake možnosti za vse. Naravne nesreče v obliki požarov, poplav in orkanov imajo najbolj škodljiv vpliv ravno na finančno prikrajšane, uničujejo njihove domove in sredstva za preživetje. Zaradi revščine – v smislu dostopnosti do fizičnega preživetja, so ravno najrevnejši najbolj prikrajšani. Ker veliko ljudi živi v neformalnih naseljih, kot so barakarska naselja (favele, barriosi), je ravno pri teh največja izpostavljenost različnim ravnem onesnaževanja. Nikakor ne moremo govoriti o pravičnosti, ne da bi obravnavali osnovne potrebe ranljivih, kot sta dostopnost do čistega okolja in prostora za normalen razvoj.
Naše dobro počutje je odvisno od kakovosti našega okolja. Dostopnost do čistega okolja brez onesnaževanja mora biti v ospredju našega boja za doseganje podnebne pravičnosti. Imamo papeža, ki to idejo dobro razume in se po svojih najboljših močeh trudi, da jo popelje preko dialoga pelje naprej – do ljudi, do posameznikov, do odločevalcev.
V Vatikanu je 5. oktobra potekal dogodek »Vera in znanost« v smeri COP26, ki je združil znanstvenike in verske voditelje z vsega sveta. Med srečanjem je bil podpisan Apel, naslovljen na udeležence COP26.
Papež Frančišek je v nagovoru dejal: »Pozivamo mednarodno skupnost, zbrano na COP26, naj sprejme hitre, odgovorne in skupne ukrepe za zaščito, obnovo in ozdravitev našega ranjenega človeštva in doma, ki je zaupan našemu skrbništvu. Apeliramo na vse na tem planetu, da se nam pridružijo na tej skupni poti, saj dobro vemo, da to, kar lahko dosežemo, ni odvisno le od priložnosti in virov, ampak tudi od upanja, poguma, solidarnosti in dobre volje.«
Osrednji problem podnebne krize je v rokah industrije fosilnih goriv, ki jo financirajo banke. Naložbe v te panoge jim pomagajo pri nadaljnji širitvi. 5 dni pred COP26 v Glasgowu je 72 verskih institucij s šestih celin objavilo svojo zavezo o opustitvi fosilnih goriv. To objavo lahko razumemo kot izhodišče za spremembe.
Akcijska platforma Laudato Si’, ki jo je začel Vatikanski dikasterij za spodbujanje celostnega človekovega razvoja, je povabilo katoliškim institucijam, da zaščitijo naš skupni dom na način, da oblikujejo načrt in ga izvajajo na vsaj 7-letni poti. Če bi na potovanju sodelovale vse katoliške ustanove, bi lahko pomembno prispevali k zmanjšanju ogljičnega odtisa.
Katoliška cerkev je preživela več kot 20 stoletij in raste še naprej. Zgodovina cerkve je polna dogodkov in dejanj, ki so porušili številne sisteme in prinesli trajne spremembo. S svojim širokim dosegom in razširjenostjo v različnih sektorjih, kot so bolnišnice, domovi za ostarele, šole, župnije, univerze, ima potencial za prekinitev verig podnebne krize. Še vedno obstaja upanje in nadaljevati moramo poslanstvo pozitivnih sprememb.
Povzeto po zapisu Leann Dsouza