Post se je začel. Jaz stojim na peronu, vlaki pa v obe smeri švigajo mimo mene. Morda me letošnji post izziva k temu, da se ustavim, ker ugotavljam, da se ne znam. Področje, ki ga opravljam znotraj Salezijanske mladine, zavzema veliko mojega prostega časa, saj me to področje tudi veseli – z veseljem počnem takšne reči. Je praktično del mojega vsakdana. Moj problem se začne tam, ko se ne znam ustaviti. Vizije in ideje, ki se mi neprestano pojavljajo v glavi – tudi takrat, ko bi srčno rada zaspala, mislim, da nakazujejo na to, da bi bil moj odnos do dela lahko veliko bolj zdrav. Večkrat letos sem že slišala misel modrega človeka, da našo kvaliteto preizkuša naš navaden vsakdan – kako se takrat organiziramo, kaj takrat razmišljamo, koliko časa za kaj namenimo. Mislim, da me post izziva, da se vkrcam na vlak, sedem v kabino, ter jaz prevzamem vajeti te hitre mašine, ki me je skoraj odpihnila s perona.
Julija Vodopivec